Te zanima še več?
Prijavi se
Dve zgodbi :
Nekoč bil, lep je dan, od otrok tak izbran.
Se tako zgodi, da ko se prijatelj nasmeji, to ti polepša dni.
Skupaj rasteta, dokler ne odrasteta,
se vsak drugačen zdi, ni prave kompatibilnosti, zato, prijateljstvo oveni.
Eden je prijazen bil, drug vedno je grobo naredil.
Prvi je odšel v gore, ni imel tam nočne more,
tam je bil vse do zore, spomni se kar se zmore.
Si ženo takšno je izbral, ki ji ga ni vsak med noge dal,
si družinsko pot ubral, srce svoje ji je predal.
Drugi odšel je na zabavo, tam je pil kot za, zastavo.
Ni v spominu veliko vstalo, saj je srečen da ga ni pobralo.
Si takšno punco je vzel, ki jo je že vsak tretji imel,
srca njenega si ni želel, imeti sploh je ne bi smel
Otroka je dobil, si hišico zgradil, še drugega povil, veliko jih naučil
Oh kako se mu smeji, ko sinovo punco prvič vidi,
se tako zelo veseli, da cel svet se lep mu zdi.
Hčerka tko vesela je, res vedno bi zapela.
Žena pa ga bi le objela, in se za vedno z njim vrtela
Kakšno veselje je ko hčerkici plesno obleko kupuje se,
se dan tak super zdi, nič ni da ga pokvari,
res vsi tko srečni so, da prav idilično je to.
Pijačo je spil, drogo potegnil, se znova spet napil, še lulčka razveselil
Zdaj že iglo ta drži, odkar ga punca zapusti,
ker si boljše dni želi, za to mu ne oprosti,
za vse zdaj druge krivi, a igle ne izpusti.
Zdaj ga že denar skrbi, zato ukrade par stvari.
Kakšna žalost ga preplavi, ko vnos droge se ustavi,
vzame nož in se odpravi, še preprodajalca si prej pripravi,
da se ukradenega znebi, želene droge si kupi.
Srečata se ta, stara prijatelja, eden skoraj objame ga, svojega prijatelja, a drugi tak načrt ima, da z nožem ga spozna, je nož tako zaril, da ni možnosti postil, se srce je ustavilo, preveč žalosti povzročilo.
Zdaj hčera tam stoji, od žalosti ni ji pomoči, sin se čisto drugačni zdi nič več ni prijazni.
Žena neutolažljiva vsa, se počuti kod da krivdo ima, saj mu tečna je bila, da hčera obleko bi rada.
On pa v priporu sedi, prvič po letih se trezni,
a mu mar prav nič ni, le zakaj so ga dobili,
svobodo so mu skrili, da sam sebi se smili,
Se je hčera v šport podala, prijazna je postala,
kot je njen oče bil, ki je nikoli ne bi zapustil.
A sin se tko spremeni streslo ga je do kosti, nima srca, da odpusti,
Prej bil kot oče je, a zdaj drugemu podoben je
Ko drugi pride iz zapora, se sin počuti kot da mora,
vzame si naboje tri, si jih v pištolo naloži,
nato mu jih skozi glavo spusti.
A nič to ne spremeni, žalosti ne poteši, le še večjo zraven dobi
A hčerka je ostala, se žalosti ni predala
še super teta se zdi, da nadoknadi, kar njen nečak izgubi
Zdaj otroci dedkovi so vsi, in zlobnež ta jim zlobe več ne povzroča.